Dorotea Dolinšek: Dyson’s Garden

V projektu Dysonov vrt se pred nami razpira slepa pega človeškega raziskovanja vesolja: tiha in sistematična prisotnost ne-človeških organizmov, ki so jih v orbite nad Zemljo pošiljali, še preden se je tja odpravil prvi človek. Živalska, rastlinska, glivna in mikrobna telesa, vključena v zgodnje poskuse aviatorstva in raketnih tehnologij, so delovali kot eksperimentalni potniki za preverjanje biološkega odziva na ostre pogoje poletov in bivanja zunaj Zemlje, ter omogočila kasnejšo človeško prisotnost v vesolju. Številni med njimi še danes krožijo okrog planeta kot organski ostanki fatalnih vesoljskih programov, ki se v duhu nekropolitike vesoljskih agencij nadaljujejo z novimi eksperimenti po celotnem spektru astrobiologije v radikalnih okoljih. Kljub svoji konstitutivni vlogi pri razvoju zunajzemeljskih pogojev bivanja ostajajo v zgodovinskih narativih in vesoljskem pravu obravnavani predvsem kot potrošna infrastruktura znanstveno-tehnološkega napredka.

Avtorica projekt Dysonov vrt umešča v vrzel, ki spremlja človeško ekspanzijo v vesolje, ter s pojmovnim aparatom problematizira antropocentrične narative raziskovanja. Na osnovi obsežne raziskave fragmentiranih arhivov, okornih poročil in razpršenih znanstvenih zapisov se na razstavi dopolnjuje ta arhiv ne-človeških astronavtov. Te avtorica imenuje zoonavti, fitonavti, mikronavti in mikonavti, ne kot taksonomske kategorije, temveč kot politično-jezikovni poskus vpisovanja ne-človeškega življenja v zgodovino vesoljskih poletov. Na podlagi zbranega arhiva ne-človeških udeležencev vesoljskih potovanj se prepletajo tri perspektive: institucionalna, v kateri je življenje zvedeno na protokol in merljivost; perspektiva organizmov, ki v ekstremnih pogojih razvijajo strategije preživetja; ter perspektiva rakete kot tehnološkega telesa, ki s svojo materialnostjo in omejitvami sooblikuje njihove usode. V tem trikotniku se razkrivajo zemeljski kolonialni vzorci mišljenja in njihovi prenosi v orbitalni prostor.

V projektu je fokus premaknjen z raziskovanja, osredotočenega na človeški subjekt, k relacijskemu razumevanju življenja kot prepletenega, več-kot-človeškega ekosistema. Umetna fabulacija ne služi kot eskapistična fikcija, temveč kot orodje rekonstrukcije možnih zgodb in kot laboratorij za zamišljanje prihodnjih zunajzemeljskih ekologij.