Projekt ‘Hoja po vodi’ sloni na metafori, ki jo običajno uporabljamo takrat, ko želimo opisati neko nemogoče, neverjetno ali čudežno početje. Hoja po vodi kot vera, da je mogoče premagati elementarne zemeljske pogoje oz. vera, da je mogoče premagati realnost življenja samo. Ultimativna iluzija iz-stopanja iz fizične realnosti. V evropskem kulturno-političnem prostoru se vsled geostrateških oboroženih političnih konfliktov, ekstremnih klimatskih pojavov in ekonomskih pritiskov, danes srečujemo z migracijami ljudi, ki v državah razvitega zahoda in severa vidijo rešitev svojih esencialnih potreb. Zato, da bi lahko prišli na evropsko in ameriško celino, migranti običajno izberejo pot po morju ali/in prečkajo reke, ki jih pričakajo z nešteto pastmi. Dnevno nas pretresajo informacije o prenatrpanih čolnih, utopljenih ljudi brez imena, o policijskem nasilju na mejah in v zbirnih centrih, protestih prebivalcev na obalah morij in rek, o zlorabah prebežnikov za politično trgovanje … Absurdnost situacij, v katerih ljudje, ki razen svoje življenjske zgodbe nimajo več ničesar, tvegajo svoja življenja zato, da bi se preselili v Evropo, je še toliko večja, saj se selijo v kapitalizem nadzora, kjer jim biopolitike vzamejo še tisto zadnje, kar jim je ostalo od njihove svobode in subjektivnosti. Evropa kot ideal, iluzija uspeha in sreče migrante mami v mašinerijo potrošniške družbe, v kateri se posameznik integrira in utopi v anonimnost kapitalističnega stroja, ki ga zlagoma pogoltne.Na enem ekstremu umetniške inštalacije je raba vojaškega radarja, razvitega prav za sledenje premikov ljudi ob državnih mejah, vključena kot ultimativno orodja nadzora, ki simbolizira nepropustnost državnih meja, na drugem ekstremu inštalacije pa kapljice vode rišejo sledi premikanja ljudi, ki v tolmunih izginjajoče uprizarjajo anonimnost, osamljenost in utopljivost posameznika.
