Praksa NejeTomšič izhaja iz počasnega opazovanja prostorov, zaznavanja naključnih ali zgodovinskih gest v listju, tišini in pozabljenih kotičkih. Njena dela se s tiho nujnostjo razvijajo na vztrajnem presečišču med botaničnim in političnim. Na razstavi Vrt, nekoliko puščaven nas vabi v krajino fragmentov, zgodb, s katerimi premišljuje o avtohtonosti in pripadnosti. Razstava združuje risbe,akvarele, kiparske okvire, reliefe, grafike v slepem tisku in več kanalno zvočno postavitev, ki jih medsebojno povezuje skozi historiografijo zelenih prostorov in spekulativnih imaginarnih svetov.
Prisotnosti na razstavi so rasle skozi raziskovanje spregledanih terenov, fizično oddaljenih, a povezanih preko gibanja ljudi, semen in idej. Neja Tomšič vzpostavlja časovni most med Rafutskim parkom na Pristavi blizu Nove Gorice in vrtom Slovenk, ki so v poznem 19. in v prvi polovici 20. stoletja potovale v Aleksandrijo kot delavke v različnih skrbstvenih poklicih. Dela na razstavi te prostore povezujejo, osvetljujejo njihove prekrivajoče se zgodovine in kartirajo njihov prispevek k modernemu razumevanju narave kot nečesa, kar je treba nadzorovati in kategorizirati. Ta relacijski pristop odpira vprašanja o vrtovih: o tistih, ki jih snujejo, in o tem, kako se jih spominjamo.
S pomočjo različnih medijev in motivov razstava ohranja subtilno napetost med naravno rastjo in znanstveno kategorizacijo, ali med tem, kar je dokumentirano, in tem, kar je čuteno. Umetnica hodi na meji med botaniko in mitologijo, na novo interpretira zgodovino in se ukvarja s hipotetičnimi imaginariji. Kateri vrsti znanja dopuščamo cveteti? Kdo sme imenovati, kartirati in arhivirati? Sprehod skozi Vrt, nekoliko puščaven pomeni vstop v pokrajino, ki je ne oblikujejo le rastlinske vrste in kamenje, temveč tudi tiho delo žensk, ki so se gibale med svetovi in skozi rodove puščale sledi v prsti in jeziku. V rokah Neje Tomšič njihov spomin postane več kot predmet proučevanja: je ritualni akt gojenja, ponovnega prevzemanja tistega, kar je bilo dolgo zamolčano pod površjem.
(odlomek iz besedila Nikolaosa Akritidisa)