Neo(kvir)jeni subjekti
Osrednja razstava 27. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore v Galeriji Alkatraz je po petih letih samostojnih razstav ponovno skupinska. Neo(kvir)jeni subjekti prikazujejo dela mlajše generacije, ki se na spoju očarljivo afirmativnega in aktivističnega poglobljeno posvečajo družbenim realnostim preko tematike spola in obravnavajo njegovo fluidnost, nenormativnost in nebinarnost. V tem procesu umetniške stvaritve tudi popolnoma ovržejo prilaščanje in objektifikacijo teles oz. identitet.
Petja Muck je v Platnu lastnega jaza kraljice preobleke povabila, da z avtorsko gesto naslikajo make up na fotografije svojih podob, ki jih je predhodno posnela sama. Umetnica je tako postala ena izmed soavtoric umetniškega projekta, ki si ga je zamislila, in upodobljenkam_cem podelila moč, da postanejo nedvomne lastnice_ki svojega izraza. Projekt neuklonljivo dokazuje, da upodabljanje drugih ni nujno povezano z njihovo objektifikacijo. S poudarkom na skupnostnim (delovanjem) vztraja na vključevanju drugih in presega učinkovito formulo zgodnejših feminističnih umetniških praks, ki so se objektifikaciji pogosto izognila z osredotočanjem na samoreprezentacijo umetnice_ka. S tem pristopom zavestno vstopi v kompleksnejše polje upodabljanja drugih; njene »muze« niso objekti brez glasu in lastne volje, dani na ogled drugim, temveč polnopravni in opolnomočeni subjekti. S svojim pristopom k realizaciji projekta se je umetnica poklonila dragu kot marginalizirani, a zelo pomembni zvrsti performativnega ustvarjanja, ki skozi igro s spoli vključuje izrazito kritiko družbenih razmer.
Drag je v svojevrstnem femmageu Tanji Ostojić, videoperformansu Neuvrščena – ki bo v sorodni različici na otvoritveni dan predstavljen v živo –, uporabil tudi Lazar Simeunović. V njem – kot pred dobrimi petindvajsetimi leti umetnica Ostojić – išče moža z EU potnim listom. V delu izpostavlja vsakodnevno situacijo LGBTIQ+ populacije v Srbiji, opozarja tudi na številne probleme v umetnostnem sistemu in na trgu dela, na marginalizacijo ter na naraščajočo revščino umetnic_kov in spolnih manjšin globalno. Sočasno v aluziji na Gibanje neuvrščenih kritizira ekonomske, spolne in družbene strukture, ki omejujejo ustvarjalnost. Svoboda ustvarjanja v kapitalizmu namreč prepogosto prihaja na račun izgube avtonomije. Neuvrščena kot orodje opolnomočenja in orožje proti družbenim pritiskom nad ustvarjanjem uporablja dragovski pristop performativne zapeljivosti. Zvok hoje v petkah je zvočno ozadje naraciji zahteve za dostojno življenje. Ta je artikulirana skozi konvencijo družbene pogodbe – poroke, zastavljene pod lastnimi pogoji (ženske) v imenu feminizma. Samozavest, s katero uveljavlja neodtujljivo pravico do dostojanstva, ne omahuje. Prav ta suverenost, podprta z domišljeno zvočno in vizualno strukturo, ustvarja intenzivno prisotnost in ne dopušča ravnodušnosti ali umika pogleda.
Opolnomočeno in poln elana nadaljuje Nal Kocjan z delom The Blue Butterfly (Modri metulj). Delo vključuje fotografske portretne študije, igrivo slavi vse vidike trans moškosti in slednjo postavlja v javnost kot enakovredno identiteto – v širšo javnost ob bok binarnima spoloma, v LGBTIQ+ javnost pa kot pogosto spregledani del skupnosti, ki si zasluži več pozornosti. Z digitalnimi črno-belimi studijskimi portreti tako želi razširiti reprezentacijo trans skupnosti, predstaviti pomembnost zgornje operacije in ustvariti trans zglede, po katerih se lahko (trans) skupnost navdihuje. Naslov dela vključuje barvo, ki je stereotipno povezana z moškim spolom, in metulja, ki ga kot simbol metamorfoze in upanja preobraža in osvobaja. The Blue Butterfly je dostopen tudi v obliki zina, ki ga je izdalo društvo Društvo DIH – Enakopravni pod mavrico. Zin poleg fotografij vsebuje še intervjuje s portretiranci, njihovo edinstveno pot in potrditev njihovih identitet. Projekt The Blue Butterfly si prizadeva za večjo vidnost in podporo trans moškim ter na razposajeno igriv način potrjuje ozavešča širšo javnost o izzivih, s katerimi se soočajo trans posameznice_ki.
Javnost ozavešča tudi posebno zanimivo poetično-aktivistično delo Nuke Horvata, umetniški zin Transgender Homebody, ki preko kriptično prelivajočih se teles in delov teles v angleškem jeziku pripoveduje o prepletanju, migetanju in živahnosti spola ter spolnosti. Skoznje orisuje izkušnjo kaosa življenja, nabitega z erotiko, negotovostjo in nesprejemanjem. Mešanica strašljivega s privlačnim, preganjavice s trenutnimi občutji varnosti in izpolnjenosti, strahu z naelektrenim vznemirjenjem ter kontrast melanholije z vsakdanjimi zmagoslavji nudijo živo sliko resničnosti bivanja in iskanja doma v lastnem telesu, znotraj osebnih okoliščin, ki jih obremenjujejo pogledi večinske družbe. Ker je delo tako zelo odprto za interpretacijo kljub temu, da je jasno, da govori o trans izkušnji, omogoča poistovetenje na več nivojih, onkraj spola. Iskanje doma znotraj lastnega spola, telesa in mesenosti je namreč eno izmed temeljnih vprašanj identitete.
Dela na razstavi opevajo izkušnje nenormativnosti na področju spola in spolnega izraza, jo uporabljajo kot orodje, s katerim slavijo različnost, se poigravajo z identitetami in gledalkam_cem nudijo kritiko družbe. Umetniška dela iskreno, mestoma enigmatično, a zelo odprto in obenem z osebnega stališča predstavljajo življenje v vsej njegovi polnosti. Družbeno in lastno objektifikacijo identitet in teles, svojih in drugih, popolnoma zavračajo in tako odpirajo možnost za vstop v nov svet, kjer so merila sobivanja spoštovanje in občudovanje kompleksnosti subjekta, pravica do samoopredelitve in možnost bivanja onkraj normativnih pričakovanj. Razstava ni samo reprezentacija posameznih identitet, ampak skupn(ostn)a artikulacija prostora vidnosti.
