Po antoloških predstavitvah črne, zelene, modre in rdeče barve je Equrna znova odeta v barve: tokrat kot razprta mavrica barv, odtenkov, snovi in svetlobe. Ob slikah na stenah se prostor galerije odpre fotografijam, tiskom in videoprojekcijam. Toda kako preslikati njihovo neponovljivo enkratnost v povezano sobivanje na stenah galerije, kako ustvariti iz različnih ravni, na katerih barve bivajo, predstavo valujoče barvne živosti in polnosti? V slovenskem slikarstvu so se barve zelo pozno osamosvojile. V abstraktnih krajinah se je izza barvnih aluzij skrival lokalni zemeljski genius loci. Barvitost temnega modernizma je zdržema ohranjala intimnost ateljejskega okolja, šele z akrilom in sitotiskom poparta je barva postala ploska, dekorativna in predvsem javna dobrina, kot so bili vsakdanji predmeti in znaki, ki jih je pokrivala. Postmodernizem (»bad painting«, nova podoba, neoekspresionizem in planimetrija abstraktnih vzorcev, »pattern painting«) je nadvse hrupno sprostil barvitost svojih izdelkov, ker je uporabil umetelne krome in nove tehnološke materiale. Digitalizacija je barve »dematerializirala« v povsem nepregledno količino odtenkov in kombinacij, še zadnji poskus, da bi jih opisali z besedami, se je razblinil v mehanski sistematiki algoritmičnih impulzov. Današnji ustvarjalci podob umetne inteligence so tudi edini pravi poznavalci njene dinamične barvne imažerije, programske operacije in tehnični postopki pa so ključna vsebina takšnih podob. In vendar: tako kot barve nikoli ne zastarajo, le modni okus jih izbira, dviga na površje in prepušča površni pozabi, se tudi tehnike, od ročnega dotika do tehnološkega impulza, znajdejo v isti sodobnosti, v neločljivem skupnem času in sobivanju. Zato zdajšnja razstava ni neka zaključna manifestacija minulih zgodb o posamičnih barvah, temveč se galerija odpre navzven, kot bi sama vstopila v barvni svet, ki ga oblikujejo sodobne umetnice in umetniki. Je nekakšno »odprto delo«, v katerem so barve lahko subjekti in znaki, predmeti in prikazni, tehnologija in zgodbe. Edino, kar jih druži, je stara izkušnja Equrne: nikoli se nismo odpovedali kromofiliji.Arne in Tomaž Brejc
