Človeško telo je v svojem bistvu snovni podaljšek posameznikove_ biti. A hkrati je kot biološka enota tudi neke vrste ura, ki s svojimi spremembami vizualno nakazuje iztekanje našega časa in nas s tegobami ter zapleti opominja na gotovi zaključek vseh živih bitij.
To naravno, skoraj preprosto resničnost iz naših misli hitro izpodrinejo številni izdelki in rešitve sodobnega sveta, ki za določeno ceno obljubljajo vsaj navidezen pobeg pred neizbežnim. Strah pred neizogibnim propadom zakrivajo popravki, ki deloma zatrejo časovne spremembe in navzven upočasnijo procese staranja.
Umetnik v delu sopostavlja svoj odnos do lastnega telesa in razmislek o današnjem potrošniškem dojemanju le-tega. Posameznik_ v potrošništvu postane odtujen_ od svojega telesa, saj je to zreducirano na kolaž mesa, kjer se vsak kos spremeni v investicijo. Umetnik odpira vprašanji, kako se lahko bolj iskreno soočimo z lastno smrtnostjo in do kolikšne mere se od nje (ne)zavedno umikamo.