Grafiki na razširjenem polju

Vse je štampiljka. Matrica. Poskusni odtis. Serijski motrilci. Jedek. Odprti ugriz.
Razstava Grafiki na razširjenem polju je prijazen opomnik, igriv spodbujevalnik in pokazatelj, da grafika v takšni ali drugačni obliki, spreobrnjeni ideji ali ekscentrični manifestaciji še vedno živi, veselo brca, se širi in rotira, oscilira in vibrira. Razstavljajoči trio, katerega predstavniki so večstranski umetniki različnih generacij, grafiko predstavi večplastno; skozi različna avtorska izhodišča skeptiku približajo idejo o mediju, ki s svojo pojavnostjo, razsežnostjo in vplivom uspešno kljubuje svojemu (pre)pogosto pripisanemu/neupravičenemu statusu starinske in tradicionalne rigidnosti. Nekdaj inovativna, sedaj pa nekoliko obrabljena in zaznamovana besedna zveza razširjeno polje še vedno napeljuje na idejo o konceptualni širitvi tradicionalne definicije nekega medija, kjer posamezna umetniška praksa ali delo nista več zamejena z zgodovinskim kanonom, ampak delujeta v obogatenem spektru odnosov, presegata klasične okvirje, pogosto na hibridnih presečiščih več disciplin.

Izhodišče za razstavo je svetovno znani grafični trienale Chamalieres v Franciji, na katerem redno sodelujejo tudi slovenski umetniki in umetnice. Tesno povezavo med francoskim trienalom in domačimi tlemi je pred leti vzpostavil Zoran Kržišnik; kot glavni akter na področju grafičnega delovanja v Jugoslaviji in Sloveniji (nekdanji direktor Moderne galerije ter soustanovitelj in dolgoletni vodja Mednarodnega grafičnega bienala) je na omenjenem trienalu sodeloval tudi v vlogi žiranta. Po njegovi smrti leta 2008 je izbor za razstavljanje na trienalu prevzela njegova življenjska sopotnica Maruša Stupica. V letu 2025 je izbrala in v Chamalieres poslala grafična dela Helene Tahir, Arjana Pregla in Mihe Majesa.