Mirko Bratuša, eden najprepoznavnejših in najplodovitejših kiparjev pri nas, je razen razstav in instalacij podpisal tudi veliko javnih plastik in spomenikov, k svojim delom pristopa z različnimi tehnikami in vanje vključuje razne materiale, od naravnih, in sicer gline, lesa, kovine, zlasti brona, do umetnih, npr. poliestra, pa tudi industrijskih proizvodov. Nemalokrat jih oživi z elektriko, toplotnimi grelci in vodo, doda zvok ali celo vanje vplete nove tehnologije. Slojevitost materialov, večplastnost njegovih motivov in vsebin del nas s hkratnim vzporejanjem arhaičnih in sodobnih tematik zapeljejo v alegorične, simbolične in fantastične podobe, pri katerih je detajl enako pomemben kot celota.
V hibridni ikonografiji združevanja antropomorfnega in zoomorfnega se rojevajo drugačna bitja, metaforična in nadrealna, ki nas s svojo zaustavljeno in zvedavo pojavnostjo sprva lahko nasmejijo in se nam zdijo še resnična, s pogledom na posamezne likovne »vsadke« zaslutimo nekaj apokaliptičnega, fatalističnega, zloveščega, opozarjajočega in kritičnega, angažiranega. Subtilna notranja lepota lahko zaslepi njihovo svarečo katastrofično povednost, prepletanje simbolno bogatega arhetipskega in nezavednega, individualnega in kolektivnega, stvarnega in nestvarnega oziroma (u)stvarjenega po nikogaršnji podobi. Prikličejo daljne zgodbe, zbudijo začudenje in predramijo praspomin, nato pa nas brutalno vržejo v aktualno sodobnost bioinženiringa, genetike, kloniranja na eni in manipuliranja z družbo in naravo, ki vodi v globalne krize, pandemije in vojne, na drugi strani.
Kot Mirko Bratuša začara z magičnostjo figur, odčara z njihovo prezentnostjo in udari v pleksus s paradoksalnostjo in banalnostjo bivanja kot ne zgolj eksistencialnega idioma ali eksistenčne stiske, ampak kot eksistencialističnega razmisleka, ki poteka tako na nivoju fizičnega in fizikalnega kot metafizičnega in mističnega. Ter imanentno, intimno mitskega. Njegovi ’stvori’ so prijazni in čuječi, a obenem tudi razvratni in hrumeči, ko bodisi na piedestalu manifestativno razkazujejo svojo lepoto, ne glede na njihovo stanje, bodisi se zveriženo utesnjeni ne pustijo motiti v predstavah o lastni veličini in njim namenjeni vlogi, ki jo morajo odigrati v nekakšnem animiranem nizu različnih poz, pozicij in grimas. Izrazno in estetsko popotovanje iz prazgodovine v sedanjost se vzpostavi kot identifikacijska točka samorefleksije, s katero smo soočeni tu ta hip, na izletu v brezčasnost. Zbegani povezujemo prostore in svetove, napolnjene z vehementno prezentnostjo in potisnjeno tesnobnostjo, in iščemo skrite in skrivnostne kode za čudežni odriv v odrešujočo prihodnost.