Janja Kosi v svojem delu raziskuje odnos med človekom in prostorom v njegovi naravni/ arhitekturni, dani/konstruirani, sodobni/zgodovinski ... pojavnosti. V tem okviru jo zanima sam koncept prostora, kraja in razmerje med njima, se pravi, kako iz prostora vznikne kraj in kdaj se kraj začne razkrajati nazaj v prostor, pojem doma in domačnosti, subjektivna prostorska izkušnja in njeni telesni, mentalni, čustveni vidiki ter družbeni pogled na prostor v različnih kontekstih, npr. urbanističnem, ekonomskem, političnem itd.
Za njeno umetniško prakso je značilna integracija različnih medijev v prostorske instalacije, ki so vselej zasnovane v dialogu s posebnostmi razstavnega prostora. Pri tem umetnica izhaja iz osebne izkušnje, saj se njen ustvarjalni proces začne z zbiranjem materialov – informacij, podob, fragmentov, ki jih pridobi v različnih okoljih, največkrat na sprehodih po urbani krajini, in jih skozi delo v ateljeju dekonstruira, manipulira in sestavi v nove ureditve. Prvi korak v tem procesu je risba, ki se s (s)prehajanjem skozi različne medije razvije v kompleksno umetniško delo, kjer se posamezne etape palimpsestno seštevajo, v njem pa ima poleg uporabljenih materialov in oblik enakovredno vlogo tudi svetloba in senca ter medprostor, se pravi praznina, ki jo gledalec napolni s svojimi asociacijami, spomini in izkušnjami. Dela, ki nastanejo skozi ta proces, so odprta za različne interpretacije in osebna branja – vabijo nas, da v njih najdemo svoj lasten domišljijski kraj, ki nam omogoča, da se ponovno naselimo v hiški na drevesu ali izsanjamo svoje gradove v oblakih.
Na tokratni razstavi umetnica predstavlja izbrana dela iz ciklusa Yutori, ki nastaja od leta 2023 dalje. Izraz yutori v japonski kulturi označuje koncept ustvarjanja prostora v času, mislih in vsakdanjih aktivnostih, skratka, umirjanja življenjskega sloga. Dela, predstavljena na razstavi, se torej navdihujejo v trenutkih miru in prostorih vmes. Izhodišče zanje so fotografije, ki jih je umetnica posnela med hojo po vsakdanjih opravkih, v intuitivnih pobliskih med sproščenim motrenjem okolice. Na osnovi fotografij, ki se večinoma osredotočajo na odnos med arhitekturo in rastlinjem, je ustvarila skice in jih nato skozi ustvarjalni proces prenesla v različne medije – kolaže, slike, objekte. Vsa nastala dela so v osnovi (arhitekturne) fantazije, neke vrste sodobni capricci, kjer se organske forme prepletajo z geometrijskimi oziroma strukturnimi in realistični detajli z abstraktnimi v živahnem, bolj ali manj imaginarnem koloritu. Skozi sovisje teh elementov se porajajo fantastične celote, ki na eni strani prikazujejo podobo sodobne urbane krajine, ki se nenehno spreminja, preureja in je »v gradnji«, pogosto na škodo (kvalitete) življenjskega okolja ljudi, živali in še posebej rastlin, obenem pa s prazninami, ki vznikajo nekje vmes, vabijo gledalca, da znotraj tega prehitevajočega se kaosa najde svoje mesto in ga spremeni v prostor svobode, miru in kontemplacije – blazinjenje.