Ob petdeseti obletnici delovanja OM produkcije bi pričakovali retrospektivni vpogled v njeno delovanje, če bi ne bila osnovna značilnost njene dejavnosti konstanto lebdenje v slabi neskončnosti, v tistem kar v prispodobi ponazorimo s kačo, ki grize svoj rep. Prav v neprestanem ponavljanju pa je Groys prepoznal sodobnost, tovarištvo v času, nanašajoč se na nemški termin Zeitgenosse. OM produkcija, v vseh svojih emanacijah, kjer vsako umetniško potezo in vsak film podpisuje drug avtor/ica, katerih imena so rezultat permutacij imen in priimkov, najdenih v osmrtnicah, tokrat, za spremembo, nastopa kot kolektiv, svoj nastop pa utemeljuje takole:
Galerijska prezentacija reciklirane novitete grupacije Drvarnica
Zakaj drvarnica? Zato, da za vselej ne obvelja trditev, da potem ko umetnik postane zvezda, lahko proda karkoli, česar se dotakne. Anonimni kolektivizem »drvarnice« kaže na kolektivno osebo, ki združuje različne identitete v novo kolektivno telo. Njihova nova skupinska persona je rezultat njihove enkulturacije in dela. Je aktivna, celo aktivistična persona, ki ve, da se svet spreminja in si zato izmišlja lastne igre (ki so dejansko delo) in pravila zanje. S svojim delom se »drvarnica« že pol stoletja odziva na aktualna družbeno-politična in kulturna vprašanja ter z metodo, temelječo na umetniškem raziskovanju, podaja ambivalentne, a pronicljive vizualne metafore duha časa. Umetniško delo »drvarnice« generalno uhaja definicijam, saj ustvarjalci ponujajo številne načine branja in razumevanja mnogoličnega ustvarjalnega opusa. Ekipa »drvarnice« ne raziskuje niti ne eksperimentira, pač pa samo ugotavlja in predstavlja. »Drvarnica« ne vidi prav ničesar drugačnega, pač pa vidi drugače. S tem naredi opazno, kar sicer nikoli ne bi postalo vidno.
Izjemen avdiovizualni opus avtorjev te grupacije se posameznika dotika na podzavestni ravni, in sicer vse od njihove predzgodovine s Prezgodnjimi deli do najnovejšega ciklusa Resničnost resničnosti. Noviteta temelji na aplikaciji vzporednih medijev. Vendar: če bi obstajale besede, ki bi dela »drvarnice« lahko opisale, ne bi bilo potrebe po njihovem obstoju.
Fluidnost identitet v konglomeratu OM produkcije nas iztrga iz kavzalne naveze “kdo proizvaja kaj” in stavi na popolno odvisnost od gledalca/poslušalca, ponuja nam zanko brez pomena zunaj pomena zanke same, iz katere se lahko rešimo le s preprosto, gordijskemu vozlu primerno rešitvijo.