Delo Dominika Štibernika meri na ontološko nestabilnost, ki je v jedru izkušnje, ki jo imenujemo umetnost. Dominik v galerijskem prostoru, čigar protokole temeljito (in tudi vešče) obvladuje, zajame nek temeljni manko umetniškega objekta na njegovem pričakovanem kraju ali v njegovi pričakovani pojavnosti. To, kar nas na njegovih razstavah pričaka namesto njega, je delegacija, premestitev tega pričakovanja na nek rob, v območje efemernega, obstranskega ali ekscesnega.
Razstava Selfie nam v tem oziru prinaša hkrati pričakovano in nepričakovano situacijo. Če so do zdaj umetnikovi projekti merili na komaj zaznavno materialnost umetnine, njeno paradoksno vrednost in krhko odvisnost od koordinatnega sistema galerijskih razmer, nam Selfie razglaša neko nasprotno situacijo: neizpodbitno materialnost (dela), poudarjeno prisotnost (umetnika), jasno intencionalnost (stika). Zdi se, da se napeta vrv med pričakovanim in nepričakovanim, na kateri sicer Štibernik balansira, tokrat nadgradi s tretjim elementom, preveč pričakovanim, v katerega se v Selfieju prevesi ekonomija želje. Vendar s tem obratom umetnik nekako prelisiči tako samega sebe in lastno efemerno govorico kot tudi samo institucijo, ki svoj jezik prepoznavno oblikuje v zadržanosti konceptualne geste.