Oblakov gleženj je razstava videa in skulpturalnih mehanizmov, ki sta jih umetnika Enej Gala in Moe Yoshida ustvarila v Mariboru med skupno umetniško rezidenco. Z vrsto sistematičnih sprehodov po mestu sta zbirala zavržene materiale in predmete, ki nosijo sledi mestnih vsakodnevnih ciklov uporabe, zanemarjanja in preobrazbe. Ti ostanki so bili sestavljeni v kinetične strukture, ki se upirajo enostavni kategorizaciji, vzpostavljajo lastno, notranjo logiko – delujoč ne zgolj kot abstraktne forme, temveč kot kompleksni odmevi kraja.
Vključeni v širši spekter lutkovnih tradicij — ki odmevajo tudi skozi zgodovinske in sodobne prakse v Mariboru — ti skulpturalni izumi delujejo kakor pogoni, ki izkoriščajo odprt potencial gibanja za razvoj načinov mišljenja in ustvarjanja.
Nenehen dialog med dvema umetnikoma razvije vsako delo skozi logiko kontinuiranega sklepa – artikulacije z improviziranimi mehanizmi, ki nakazujejo sisteme v toku – animirane, nestabilne, a hkrati natančne. Njihova fizična in video prisotnost se deli na dve samosvoji, a vzporedni in dopolnjujoči se izkušnji istih teles. V prvi sobi, kjer visijo kot počivajoča orodja neznanega izvora, obiskovalca soočijo s svojo surovo, a subtilno materialnostjo, medtem ko v drugi sobi na videu sprostijo svoj kinetični potencial v brezoblačnem letu skozi nedoločljiv prostor. Dela ne skušajo reproducirati izkušnje mesta, temveč se odzivajo na njegove ritme, neme ostanke in spregledane ekologije. Osvetljujejo tiha srečanja med materialom, okoljem in subjektivnimi gestami.
Zaznamovana z ekološko občutljivostjo do tistega, kar mestni prostori zavržejo ali ohranijo, razstava Oblakov gleženj razmišlja o življenju materialov onkraj njihove prvotne funkcije. Skulpture ponovno uporabijo zavržene elemente ter jih preoblikujejo v oblike, ki nosijo hkrati spomin, gibanje in prisotnost. Kot opozarja teoretik Timothy Morton, pozornost do zavrženih in hiperobjektnih materialov omogoča estetiko, ki priznava medsebojno povezanost brez potrebe po popolnem razumevanju. Dela v tej razstavi delujejo prav v tem prostoru – deloma kot sistem, deloma kot zgodba, deloma kot improvizacija.
Naslov razstave hudomušno opozarja na našo težnjo po antropomorfizaciji – celo pri nečem tako nedoločnem, kot je oblak – hkrati pa namiguje na nemožnost popolnega razumevanja večjih sistemov, ki nas obdajajo. V tem duhu dela preusmerjajo naš pogled k robovom, sklepom in presledkom, kjer se pomen začne oblikovati iz materialnih srečanj z mestom.