Dogodek združi več segmentov: slikarstvo, ki je v »ozadju«, skulpture, marionete, »lisico, ki je zvita zver«, Von Kleistovo pripoved O gledališču marionet … in čisto Igro. Enej o svoji postavitvi že prej zapiše: »da gre za preobrat, kjer plen in lutka … ukaneta opazovalca« z dvojno izključitvijo rešitve. Gre za ne- in proti-intiutivno razrešitev slikarjeve uganke, za dvopomenskost zvitosti, ki jo razreši (vsak) opazovalec … Kot da obstoji (nekakšna) zvitost, pravilnejša od same zvitosti gledalca, ki se vsakič znova postavlja pred ogledalo, da bi preveril zvijačnost v pravljičnosti dramske igre. Kipi in slike so vpete, ujete v lutkovno predstavo, so protagonisti postavitve, njene Dejavnosti – razgradnje na razstavne eksponate. Slika zatajitev njene avtonomnosti in marionete so »vprašljive«, kot tudi njeno gibanje in akcija, ki se prav vsakič znova oddalji od (nekega) posnemanja človeške anatomije. Posamezni segmenti kipov zmrznejo v poljubnem vrstnem redu. V ospredju je lisica zvitost, ki se roga iz daljave, kot lutka, brez (vsake) gravitacije, v plesu, ki presega (vsakega) plesalca in je v resnici analogen le idealnemu gledalcu. V. J. Propp je v delu Morfologija skazki o pravljici zapisal: »Pravljica se odlikuje z ustaljeno kompozicijo, strukturo, ustaljeno poetiko … V ospredju pa je njena estetska funkcija.« V pravljici sta čas in kraj nedoločena, osebe so nedoločene, pravljica ljubi nasprotja, kategorično in apodiktično sodbo s čustvenim predznakom. Gre za tragičnost, ki se hkrati vzpostavlja in ukinja. Nekakšen čudež se zgodi, nekakšna čarobnost, s pomočjo katere se ukinja zlo in nemoralnost v vsakdanjem življenju. Nekakšen čudež in čarobnost, kot nek »obred« figur, konstantnih in nekonstantnih elementov: funkcij delujočih bitij in oseb. Strukturno je Enejeva predstava: ne-struktura in ne-red v novem Redu, ki kot artistov arhetip obvlada sceno/svet. Predvsem pa je ta postavitev čista igra. Pri tem moramo odmisliti vsako antropologijo, psihologijo in fenomenol