Ni naključje, da so letošnji Mladi levi res mladi, močno jih zaznamuje mlada generacija ustvarjalk in ustvarjalcev in ponavljajoči se motiv predstav je prav časovnost, prihodnost; vendar ne kot razmislek o utopijah ali velikih ideoloških resnicah in inovacijah, temveč je izražen v občutjih – jezi, resentimentu, satiri, po drugi strani pa veselju, sreči, upanju … Kot da se v tem svetu (sploh mladi) nočemo več spopasti z velikimi temami ali končnimi odločitvami in resnicami (ker se to kaže kot neproduktivno?), ampak poskušamo predvsem zaznati duh prihajajočega časa, notranje vzgibe; novi intimizem – kolektivni, ne individualen: ne moj svet, ampak naše skupno presežno, ne moja zgodba, ampak kako smo lahko skupaj.
Siri Hustvedt v romanu Kar sem ljubil protagonistu, ki s strastjo preučuje umetnost, pripiše trditev: »Dobrim umetniškim delom je neizogibno lastno tisto, kar imenujem ‘presežek’ ali ‘preobilje’, ki se izmika razlagalčevemu očesu.« Rade verjamemo, da je tudi našemu festivalu in umetniškim delom, ki jih gostimo, lastno nekaj tega presežka oziroma izmikanja možnosti razlage. Festival je namreč več kot vsota predstav in se s svojim vabilom v začasno skupnost in skupno doživljanje izmika tematiziranju ali skupnemu zapiku, saj ga je treba … užiti skupaj. Hkrati so oprijemljive opredelitve mogoče samo za že doživeto in razloženo, mi pa se poskušamo dokopati do novega, do prihodnosti. Tudi za posamične predstave se pri tokratnih Mladih levih zdi, da po močnem obdobju, ko je umetnost poskušala z neposrednimi intervencijami in eksplicitno nagovoriti politične rane oziroma rane skupnosti, letošnjih umetniških del ne zaznamuje odsotnost poguma poimenovati probleme s pravimi imeni ali celo resignacija, ampak neki premik v razpoke in občutja še ne ubesedljivega, a prihajajočega, visečega v zraku, obetov. V nekaterih vzdušjih, ki jih prinašajo predstave Mladih levov 2025, slutimo tudi »pošasti«, ki strašijo v suspenzu rojevanja novega. Sedanji čas se izmika razlagi, ne samo, ker smo potopljene_i vanj, naraščajoča kompleksnost nam izmika možnosti enoznačnih odgovorov, obenem pa nam jasnost vsega, kar je narobe, in nezmožnost vpliva na spremembe hromita vero v možnost sprememb. In če smo včasih verjele_i, da lahko gledališče odstre zaveso in ugledamo prihodnost, je morda zdaj umetnost bolj soočenje z nezmožnostjo, z izmuzljivostjo in kompleksnostjo ter s tem, da stvari ne moremo samo misliti, ampak jih je treba tudi doživeti, čutiti ter deliti.
Verjeti v prihodnost pa ne pomeni zapustiti sedanjosti. Čeprav smo predane pustiti umetnosti, da poskuša iskati špranje v bodočnost in nova doživetja, slutnje ter tudi obete, čeprav smo zavezane avtonomiji umetniškega ustvarjanja in programa ne polnimo z odgovori na svoja vprašanja in vnaprej zarisane ideje ali teme, ampak ga sestavljamo bolj s tipanjem po duhu časa in odpiranju prostora novim glasovom in poskusom, moramo, produkcijsko-kuratorska ekipa, vseeno gledati v oči trenutni realnosti in katastrofam, ki smo jim priča. Brez resignacije, brez cinizma, z upanjem, da morda tudi geste in mikro napori vseeno nekaj štejejo.
Letošnji Mladi levi so tako tudi možnost, da skupaj z nami izrazite podporo, dvignete glas proti genocidu, se v frustraciji nezmožnosti sprememb ne počutite tako zelo same_i; prinašajo pa tudi pulziranje, harmonizacijo, obletnice, aplavz kot metodo opazovanja naše okolice … Računamo na veliko »presežkov« in »preobilja«. Doslej v času festivala še nikoli ni bilo na svetu miru – naj ga uzremo v prihodnosti in ga potem še doživimo.
ekipa festivala Mladi levi
