Piše Leonora Flis,bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.Manca G. Renko je vešča pisanja. Vešča je tudi analitičnega in kritičnega razmisleka. Slednje ji najbrž pride zelo prav tudi pri njenem znanstvenem delu. Po izobrazbi je zgodovinarka, uveljavljena je tudi kot esejistka in urednica. Vse te veščine in talenti so združeni v njeni knjigi Živalsko mesto. Podnaslov Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih povzame kar nekaj njenih nivojev, ne pa vseh. Eseji so ponavadi žanr, ki zahteva počasno branje. Seveda moramo biti tudi pri pričujoči knjigi zbrani, vendar je slog Mance G. Renko gibek, dihajoč, vsebina pa privlačna, neodložljiva v svoji, (zagotovo vsaj literarni) iskrenosti. Ne želim reči, da avtorica ni iskrena kot individuum, ki ubeseduje svoje življenje, vendar se moramo zavedati, da ne glede na ostrino, prodornost in tudi čustvenost njene misli, beremo samocenzuriran zapis: »(...) prav toliko kot se s pisanjem razkrivamo, se tudi zakrivamo in pisanje ni nič bolj pot k dekonstrukciji kot konstrukciji lastne (literarne) osebe.« Pisanje imenuje tudi trening in mu ne pripisuje terapevtskih lastnosti, ki se pogosto izpostavljajo pri avtobiografskih zapisih. Knjiga je sestavljena iz desetih esejev, od teh ima eden funkcijo prologa, v katerem nas avtorica seznani s sestavo knjige in svojih izhodišč pri pisanju: “V živalskem mestu se mešajo napol artikulirane misli drugih ljudi, velikokrat preveč premišljene ideje, surova čustva, ključna življenjska spoznanja, popularne kulture, politični nazori, zgodovina, visoka umetnost, nizke strasti.” In ta napoved ne razočara. V eseju Are We Having Fun Yet Manca G. Renko tematizira med drugim tudi vprašanje vrednosti umetnosti, tiste bolj izbrane in tiste druge, namenjene množicam. Kratek prerez skozi zgodovino pokaže, da imata visoka umetnost in množična, popularna kultura pogosto enak izvor oziroma motivacijo: razvedrilo. V primeru klasičnih izdelkov je šlo bolj za zabavo elit, za pozicijo zrenja, ki so si jo lahko privoščili bogati. Množična kultura pa je kultura potrošništva, ki ima v jedru prav tako razvedrilo, odmik od resničnosti. Manca G. Renko skozi reference iz filmov, filozofije in literature, niza vrsto zanimivih primerov, ki dajo vedeti, da trende v umetnosti postavljajo elite in kapital. V več esejih, tudi v pričujočem, razmišlja o ženski kot o objektu, o predmetu opazovanja (kot primere navaja kip Afrodite Knidske, Botticellijevo Venero ter njeno odslikavo v Ursuli Andress v prvem filmu o Jamesu Bondu Dr. No). »Naš civilizacijski odnos do ženskih teles izhaja iz pogleda zlorabe, vdora v zasebnost, erotizacije brez privolitve.« V Osebni zgodovini popa vnovič, iz drugega zornega kota, izpostavlja položaj ženske in njenega dojemanja sveta, od zaljubljenosti do ženskega prijateljstva (vse to tudi skozi glasbene in knjižne reference, ki jih navaja). Esej kljub pisateljičini izjavi v prologu, da se v pisanju toliko odkriva, kot se tudi zakriva, deluje iskreno, lahko bi rekli boleče iskreno in ranjivo. Ko govori o prijateljstvih, pravi, da so bila nekatera »velika projekcija, ki je nastala iz želje po pripadanju, sprejetosti, varnosti in ljubezni.« »Želela sem dati vse, verjeti v vse, samo zato, da bi lahko pozabila nase.« Gre seveda tudi za običajne vzorce odraščanja in za generacijske specifike, ki jih Manca G. Renko prikaže na nazoren in domišljen način. Podobno tematsko linijo lahko razberemo tudi v eseju Or at least a voice. Of a generation. Odlično je polemiziranje o delu, o vrednoti in vrednosti dela v eseju Mnogo dela za nič. Tudi tu Manca G. Renko vpleta v zapis vprašanje spolov, obenem pa diskusijo vpne v kontekst družbenih slojev. »Nihče na svetu ne more zaslužiti niti enega samega milijona izključno z delom. To je mogoče z delom in špekulacijami, delom in dediščino, delom in izkoriščanjem, delom in srečo – ne pa s samim delom.« Prav tako izpostavlja, da je razkorak med tem, kar nam prinaša denar (vsaj tisti za preživetje, zlasti če delamo na področju kulture), ter tem, kar nas resnično zanima, včasih velik, prav tako tudi izguba naše energije.Esej Življenje onkraj tradicije je zanimiva razprava o pomenu tradicij in tega, kdo se nanje najbolj veže. Avtorici se zdi, da so (malo)meščani tisti, ki se tradicije najbolj držijo (na primer skupna kosila ob družinskih praznikih), v to analizo vnaša tudi uživanje mesa, ki naj bi bilo prav tako prevladujoča 'tradicija' (malo)meščanov (in žensk, ki se preveč predajo družinskemu življenju in zavoljo družine odvržejo recimo vegetarijanstvo). Meni, da so neprivilegirani, tisti na margini, bolj osveščeni. Zanimiva je avtoričina precej ultimativna izjava: »Nobena želja po dobrem starem ne more prinesti tudi dobrega novega. Dobro staro prinaša slabo novo.« Obujanje tradicij, ki se v tem eseju vežejo zlasti na družinski krog, je prikazano v dokaj negativni luči, zdi se, da jih avtorica skoraj apriori povezuje z nezdravimi družinskimi dinamikami. Te vsekakor so navzoče, vendar menim, da je avtorič...