Bertok spada med prepoznavnejše akterje sodobne slovenske fotografije. V svojem delu se dotika nekonvencionalnih, obrobnih, tabuiziranih tem, predvsem skozi osrednji motiv človeškega telesa, njegove ranljivosti in minljivosti. Tudi v najnovejši seriji se ukvarja s krhkostjo človeškega telesa. Vendar tokrat iz nekoliko drugačne perspektive; mučeno - izčrpano telo, je posledica (zavestne?) odločitve posameznice_ka, da se izpostavi skrajnim fizičnim in psihičnim izkušnjam odpovedovanja hrane. Bertok to izkušnjo - izkušnjo anoreksije - primerja z nekaterimi drugimi mejnimi izkušnjami, s katerimi se je ukvarjal v svojih preteklih serijah. Namen projekta je tako spraševanje o sami naravi naše telesnosti, našega odnosa do telesa, bolečine, pa tudi do naše minljivosti vse to pa skozi medij (režirane, studijske) fotografije."...Pred leti sta se medsebojno intervjuvala dva fotografa, J. P. Witkin in pa Andres Serrano. Eno od vprašanje je bilo “Zakaj se ukvarjaš s to tematiko”, oba sta namreč znana po tem, da sta fotografirala tudi človeška trupla. Witkin se je razpisal na dolgo in široko, medtem ko je Serano odgovoril, da se s to tematiko ukvarja pač zato, ker ga privlači. Njegov odgovor se mi je zdel bistveno bolj iskren, mogoče pa - paradoksalno - tudi bolj sporočilen, globok. Ker me to privlači, je mogoče največ, kar lahko o tem povem. Vse ostalo je racionalizacija. Sam rad govorim o smrtnosti telesa, o smrti človeka kot o nasilju, o pripadanju telesu, ampak vse to ni nujno, da kaj dosti pove o moji fotografiji. Vem pa, da me je vedno zanimalo tisto, kar je bilo skrito, prepovedano, drugačno, bizarno, noro - mogoče mi je vse to dajalo upanje, da kljub vsemu obstaja nek drug svet, drugačen od tega, v katerega sem bil rojen - svet mojih staršev, svet institucij, vsega tega, kar nisem hotel živeti. V ta običajen, vsakdanji, recimo temu celo normalen svet uvrščam tudi institucionalno kulturo, natančneje umetnost, z vsemi institucijami kot so uradne galerije, da niti ne govorim o Ministrstvu za kulturo. Vse to se mi zdi ubijanje življenja, vse to se mi zdi sterilno, kastrirano, nekakšna muka in napor, ki je nesmiseln. Mogoče me zato privlači vse izven tega, ker preprosto ohranja upanje, najbrž lažno upanje, da je možen tudi drugačen način življenja. Institucija (sodobne) umetnosti pa dokazuje, da tega življenja ni. Mogoče pa se je treba dotakniti roba, prestopiti rob, da lahko potem nekaj časa prenašaš to t. i. normalo, ki je v svojem bistvu obupno banalna in vulgarna. Mogoče me zato privlačijo koncentacijska taborišča, BDSM, trupla, anoreksija, norost..." Izsek iz intervjuja, ki ga je ob razstavi z avtorjem opravil kurator razstave Adrijan Praznik.