Ko te tašča pokliče v petek ob desetih zvečer, slutiš, da to ne more biti nič dobrega. Tako je 23. februarja zazvonil telefon. Novica je bila približno takšna: »Jani, pogorela nam je hiša, Luiznhofa ni več.« Kot bi me nekdo stisnil za vrat, pokleknil name in mi kolena pritisnil ob prsi. Naslednje moje iztisnjeno vprašanje:…