V sodobnem svetu, ki ga poganja nepotešljiva logika potrošnje – imeti, nadgraditi, optimizirati – je posameznik vselej nagovorjen z obljubo osebne rasti. Ta obljuba pogosto ostaja zgolj navidezna, saj ne vodi v avtentično osebnostno transformacijo, temveč reproducira obstoječe vzorce subjektivizacije, utemeljene na učinkovitosti, tekmovalnosti in neprestanem samoupravljanju. V takšni družbeni konfiguraciji, preplavljeni z informacijami in podatki, se pomen izgublja v hrupu – svet se razrašča v smeri kvantitativne preobilnosti in semantične praznine. Ob sočasnih globalnih krizah – okoljski katastrofi, razkroju skupnosti, naraščajoči odtujenosti posameznika, izčrpavanju naravnih in človeških virov, pa tudi eroziji demokratičnih institucij, slabljenju človekovih pravic in kritične javne sfere – je prenasičenost z informacijami postala eden ključnih izzivov sodobnosti. Od konca 20. stoletja informacija ni več redka ali težko dostopna dobrina, temveč predstavlja vseprisoten element vsakdanjega življenja, ekonomije in družbenih interakcij. V tej novi informacijski paradigmi je posameznik izpostavljen nenehnemu toku novic, obvestil, vizualnih, zvočnih in haptičnih dražljajev, ki prihajajo iz digitalnega ali fizičnega okolja. V tem kontekstu prenasičenost z informacijami razkriva dva med seboj povezana, a analitično ločljiva problema: kvantitativnega in kvalitativnega. Prvi se nanaša na neskladje med količino prejetih informacij in kognitivnimi zmožnostmi prejemnika; posledice se kažejo v upadu pozornosti, nepreudarni presoji, izgubi osredotočenosti ter zmanjšani produktivnosti. Kvalitativni problem pa izpostavlja erozijo pomena: informacije postajajo nepovezane, neverodostojne, redundantne in pogosto tudi instrumentalizirane. Gre za epistemološki premik, v katerem informacija izgublja svojo referencialno funkcijo – ne gre več za posredovanje znanja, temveč za proliferacijo znakov, ki ustvarjajo vtis smisla. Takšna transformacija ima globoke kognitivne in afektivne posledic