PAN, 2015 Helm, solistični projekt Luka Youngerja, vsekakor ni neznanka. Po izdajah na Lambkinovi založbi Kye, Fernowovi Hospital Productions in ameriški Peasant Magik je glasbenik letos za berlinski PAN izpiskal že svoj drugi dolgometražec, ki je sledil dvema krajšima izdajama na istem lejblu v preteklih dveh letih. Ravno četverica založb, ki se ji pridružuje še glasbenikova lastna Altar, je osnovna mreža, v katero lahko do določene mere natančno ujamemo Helmov glasbeni izraz. Tako lahko že vse od začetkov njegovega ustvarjanja v letu 2006 spremljamo serijo dromljanj in atmosferskega nojza, ki je križan s specifičnim pulzom postindustrijskega in grobo zamazanega tehna, temu pa se pridružuje še globoko osebna izkušnja terenskih posnetkov, v večinskem delu vezanih na urbano okolje domačega Londona. A zmes, ki jo meša mladi Britanec, ni le ogromen napaberkovan lonec različnih zvokov, temveč predvsem skupek diskretnih in jasno usmerjenih zvočnih kompozicij, kjer si vsaka posebej jemlje nekaj od tu in nekaj od tam. Že s prvim komadom Helm določi potek nadaljevanja albuma Olympic Mess. V njem s plastenjem sintetizatorskih linij, na katere je zapetih nebroj filtrov tega ali onega tipa, ki spočetka spokojno, proti koncu pa že kar divje oscilirajo na širokem frekvenčnem spektru, kaže na pop senzibilnost, ki vsaj od daleč spominja na pol desetletja stare izdaje Oneohtrix Point Neverja. Zamazana pulziranja v lo-fijevski maniri, ki vstopijo z drugim komadom, I Exist in A Fog, so kljub Helmovim samonanašalnim potezam predvsem močen kontrast začetku, kjer se namesto nizkofrekvenčnega pulza pojavlja zgolj zvočna zanka. Ta prevzame strukturno mesto evforijo vzbujajočega basa in začrtuje linijo novejših ustvarjalcev, ki svojo glasbeno koherenco rinejo dalje s pomočjo sintetizatorskih harmonij in njihovim kompleksnim plastenjem, ki ga morda najjasneje izrazi komad Olympic Mess. Helmova lastna preteklost je nujno vpisana tudi v zvok novega albuma. Youngerjev droml