Ana Duša | Razstave.si

Kolofoni

performerji

Neja Tomšič: Razpletanje vrta III

performerji

Rafutski park, 12.9.2025 ob 18:00

Neja Tomšič: Razpletanje vrta III

performerji

Rafutski park, 11.9.2025 ob 18:00

Kulturnik video

...Klampfer Merčnik in Ana DušaSIJAJ, SIJAJ, SONČECERežiserka Brina ...podobe Katarina PlanincDramaturginja Ana DušaAvtor glasbe Branko RožmanLektorica ...

LOZZFacebook Instagram Gabriela BraičićFacebook Instagram Stream & Buy ' Daj' AUDIOAutor glazbe: Ivan Trpimir LozićAutor teksta: Ivan Trpimir Lozić i Marija MilinovićAranžman: Lukša Vučić, Ivan Trpimir Lozić i Duje IvićMix / Master / Producent: Hrvoje DomazetIZVOĐAČI:Orkestracija: Lukša VučićKlavir: Ivan Trpimir LozićBas gitara: Ante BoticaElektrična gitara: Branimir ŠilovićGlavni vokali: Ivan Trpimir Lozić, Gabriela BraičićZbor: Veritas Aeterna (Antonio Grkeš, Doruntina Grkeš, Ana Terze, Karmen Grubišić, Barbara Čarapina), Andrija Akrap, Antea Žure, Dea Qivlaku, Ivan Trpimir Lozić, Roko BlaževićVIDEOSPOT:Ideja / Scenarij / Redatelj: Ivan Trpimir LozićDP / Gaffer / Kamera: Hrvoje RadeljićKamera: Andrija JurčevićGrip: Lovro Pavić i Toni AndabakIzvođači: Ivan Trpimir Lozić, Gabriela BraičićDijete: Sara HercegKoreografija: Dora Skejić, T-dancePlesačice: Bruna Baričević, Anđela Mučić, Sara Stričević, Petra DoderScenografija: Silvio PuljićLight show: Igor GabrićMake-up / frizura: Danijela ŠkobaljFotograf: Toni AndabakProdukcija: L'artist, Clean Cut Visual, AP studio, Komodo Production, Photo Factory, Holistic 360Asistent produkcije: Marija MilinovićStatisti: Antonia Jurić, Tihana Herceg, Sara Herceg, Marija Milinović, Karmen Kapov, Andrea Škarica, Mara Bedina, Ante Lozić, Marita Bulimbašić, Katarina Čorić, Vlado Bašić, Stipe Barišić, Goge Barišić, Gloria Herceg, Nikola Brboleža, Ivan Bušić, Ivana Šimundić, Mladen Škare, Berto Dražić, Karmen Roso, Loreta Roso, Julija Roso, Ema Domazet, Klaudia Bulić, Duje Gale, Josipa Krželj, Tea Čorić, David Modrić, Ivan Modrić, Ružica Gabelica, Darko Kokić, Gabriela Pelaić, Dino Pocrnjić, Ivana Banović, Stjepan Žeravica, Antonija Škare, Nora Bago, Ante Ćurković, Paula Ban, Sonja Rogošić, Lukša Vučić, Iva Giana Šaban, Sandra Brakus, Mario Vidović, Sofija Bakota, Borna Hrastić, Toma Kristijan Puljić, Josip Puljić, Silvio Puljić, Duje Bačić-Palković, Antonija Mandarić, Kristina Ban, Marko Čuljak, Dado Rakić, Danijel BanPosebne zahvale: Danijel Ban, Dom mladih Split, Igor Gabrić, Josip Matić, Duje Gale, Dado Rakić, Sonja Rogošić, Duje Ivić, Slaven JurićDIZAJN LOGA I FOTOGRAFIJE:Grafički dizajn loga: Karmen DujmovićFotografije: Toni AndabakTEKST PJESME: Noć prestaje,Novi sat otkucava:Jedan, jedan – dva;Nije stvar brojeva…Svaki dan odsadOna tebi je dar.Samo dajSve svoje naj.Sve dok duša može ti joj sjaj,Nek’ ljubav nema kraj.Jutro počinje – Stari san ostvaruje.Svaki dan odsadOn tebi je dar.Samo dajSve svoje naj.Sve dok duša može ti mu sjaj,Nek’ ljubav nema kraj.#lozz #gabrielabraičić #daj

Piše Nada Breznik,bereta Ana Bohte in Igor Velše.Kratke zgodbe Matjaža Lunačka v zbirki Jutranji opoji razkrivajo raznolik svet, zanimive, pogosto zakrinkane protagoniste, ki se srečujejo na postajah, na obrežjih, v kavarnah ali na običajnih krajih, ki pa imajo zabrisane konture. Junaki se znajdejo celo v posvečenem bivališču božanstev.Če bi hoteli opredeliti skupno značilnost teh pripovedi, je to vsekakor jezik, pisava, deloma arhaična, deloma poetična, ki večino zgodb že sama po sebi umešča v zapleten svet premišljevanj, v magičen in abstrakten svet prividov in sanj, ki ga navdihujejo ljudje in njihova dejanja, družbeno dogajanje, literatura, človeške vrednote, vrline in slabosti, pa izjemnosti in zaslepljenosti, vse v neki novi dimenziji, ki daje vsebinam drugačno perspektivo. To so res kratke zgodbe, nekatere delujejo kot nastavki ali utrinki, v drugih je spet zgoščeno kar preveč snovi, da dajejo vtis nabuhlosti. Nekatere teh zgodb so uglašene melanholično, celo mračno, druge spet poučno, pridigarsko in kritično, mnoge slavijo vzvišenost, ustvarjalnost, razsvetljenost in eleganco duha. V njih je obilo prispodob, metafor in prenesenih pomenov, ki zahtevajo pronicljivega bralca. In med njimi so tudi povedne, preproste in enoznačne zgodbe, lepo tekoče pripovedi.Srečanja ljudi različnih generacij in spolov so pogosta tema Lunačkovih zgodb, srečanja, ki vzbudijo naklonjenost, privlačnost, prijateljstvo, ljubezen, strast, a tudi ljubosumje in odpor. Ta srečanja, večinoma neznancev, presenetljivo obrnejo pričakovani tok dogodkov in ga tako popestrijo in obogatijo. Stalnica v zgodbah je občudovanje lepote, pri čemer občudovanje deške in mladeniške lepote, čeprav prepleteno z grško mitologijo, zveni nekoliko problematično in bi lahko vzbudilo napačne interpretacije. Nasprotni pol pogosto zapletenim in bolečim medčloveškim odnosom predstavljajo namerne osamitve, beg pred hrupom sveta, pri čemer se pogosto pojavijo nepoklicani zasledovalci, kot so lastna senca, vest, v srečnejših okoliščinah tudi angeli in drugi skrivnostni vodniki. In zakaj so ti vodniki na poti osame pomembni? Ker so ta potovanja lahko nevarna. Brez pomoči lahko duša zaide. Seveda je osama v prvi vrsti torišče razvoja duha, individualnosti in izjemnosti, kjer je mogoče doseči vzpone in neprecenljiva izkustva. Kdo bi to vedel bolje od psihiatra in psihoanalitika, ki se zna strokovno poglobiti v lastno duševnost in v duševnost drugih ljudi?Rane iz preteklosti še vedno krvavijo, zato se Lunaček posveča tudi vojni in njenim nesmislom. Prihodnosti, ko se vanjo ozira, grozi poguba, zato so slike o njej apokaliptične. Pa vendar ni vse tako črno, skozi sivo kopreno zasveti tudi kakšno upanje, kakšno drobno dejanje, ustvarjalna iskra, topel objem, ki preženejo strah, osmislijo bivanje in mu dodajo nekaj zanosa.Takšna je zadnja zgodba o osamljenem fantu, ki v uborno utesnjeni sobi po jutranjem sprehodu in le nekaj grižljajih kruha zamaknjeno piše, ne da bi se čutil za karkoli prikrajšanega, saj je „vanjo prinesel ves svet, drevesa, vodo, nebo in ptice ... Soba kot da se je razsvetlila, ko je vstopil, kot da se je opila od sonca, njegove svetlobe in toplote“. Kot pravijo poznavalci Lunačkovih del, je to svet Arthurja Rimbauda, ki ga pisatelj obravnava tudi v drugih zgodbah zbirke, posvečal pa se mu je tudi v prejšnjih delih.

'Mahovina' je najnoviji video i single sa nadolazečeg Gazorpazorp albuma 'Niz reku', koji izlazi krajem januara 2025 za Moonlee Records i Pop depresija. Stream/download: (od ponoći nadalje)--------------------Gazorpazorp:Miloš Đerković – bas gitara, vokalJasmin Rastić – gitara, prateći vokalNikola Bajčetić – bubanj, prateći vokalDamjan Nedelkov – gitaraAudio credits: Music, Lyrics and Arrangement by Gazorpazorp Recorded by Uroš Milkić at Down There Studio, Belgrade, 2023.Vocal recorded by Andrej MladenovićMixed by Andrej MladenovićMastering by James PlotkinVideo credits:Režija: Ana ĐurovićDirektor fotografije: Kiša RadićAsistent fotografije: Ana ŽeželjMontaža: Marija GojačaninKolor korekcija: Ana ŽeželjProdukcija: Jasmin Rastić--------------------MAHOVINAMožda nebo zna Kakvo sutra čeka nas Ako stisneš zube i so, koju sipaju na ranu, brzo topi seNe odriči se jer sada lakše je Umorne oči vode me Gordost i pohlepa Dve reči za starenje Kad me mahovina prekrije Ostaće istina Bol je trenutna Duša nosi večit sjaj I znam da stega umara Dok pokušavaš da isplivaš Al’ lakše bude kada shvatiš da Čitaj mi sa usana, nije kraj Nazovi to kako hoćeš Slep ili uporan Bol je trenutna Duša nosi večit sjaj Bol je trenutna Duša nosi večit sjaj--------------------GazorpazorpMoonlee RecordsSubscribe to Moonlee Records Youtube channel: / @moonleerecords Pop Depresija#gazorpazorp #mahovina #moonleerecords #popdepresija

Piše Ana Geršak,bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper.Skoraj odveč je reči, da labirint temelji na izgubi. Kdor vstopi v labirint, pričakuje, da se bo v njem izgubil, da bo – začasno, a vendar dovolj dolgo, da bo trajanje zaznavno – zašel s poti, ki pa jo bo proti koncu, če bo vse po sreči, znova našel. Logika labirinta je logika blodnje, brezciljnega tavanja, ki po večkrat zgrešenih smereh končno pripelje znova na svobodo. Razvejani blodnjak, posejan s slepimi ulicami, ki ne vodijo nikamor, s stranpotmi in eno samo odrešujočo potjo, je bil v zgodovini metafora za življenje, pri čemer je končno osvoboditev neredko predstavljala smrt.Posthumno izdana kratkoprozna zbirka Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta je hkrati sprehod po avtorjevih najljubših pokrajinah, resničnih in izmišljenih, ki jih je obsežneje popisal v svojih daljših besedilih. Istrskim pejsažem in prizorom podeželskega življenja se pridružujejo drobci spomina na morda doživete, morda pa le izsanjane prigode, prežete s prepoznavno tomšičevskim spajanjem dejanske in fantastične, nadrealne, nezavedne razsežnosti, v kateri Zhuang Zi in metulj vzajemno sanjata drug drugega in drug mimo drugega upravičujeta lastno resničnost. Zgodbe iz labirinta si z arhitekturnim čudesom delijo še eno posebnost, zmožnost, da na zamejeni zaplati zaživi toliko različnih pojavnosti, ki so vse tako ali drugače med seboj povezane. V tem zbirka spominja na Tomšičevo trilogijo Uroki polne lune, po katerih se je sprehajal mitotvorni lik Órfana, edine konstante v stalno spreminjajočem se oneiričnem svetovju, v katerem se je občutek za to, kdo sanja koga in kdo je tu sploh še buden, že davno izgubil. V Zgodbah iz labirinta Tomšič preskakuje med pripovednimi legami in perspektivami, a je v ozadju besedil kljub temu mogoče prepoznati istega demiurga, ki se vztrajno vrača k motivom in podobam, v katerih prepoznava neko simbolno dimenzijo. Če se sprva zdi, da »hladna zora« govori o nedavni epidemiji, čemur ustreza tudi datacija začetnih besedil, se era že kmalu prelevi v tisto, kar avtor prepozna kot dušo, kot psihofizično stanje posameznika, potopljenega v hladno zoro, z omrtvičenimi čuti in spranega sleherne človečnosti. Duša hladne zore, kakor je tudi naslove ene od zgodb, razgalja človekovo destruktivnost, ki je, tako se zdi, prirojena ali vsaj vsajena v posameznika že od otroštva. Ob pogledu na sprevod otrok iz vrtca, ki se po pločniku pomikajo povezani kot gosenica, si pripovedovalec v zavest prikliče glas preroka, ki naznanja: »Tudi ti otročiči bodo morili.« V številnih zgodbah Tomšič obsoja človeško slo po uničenju, ki posameznike preobraža v Podganarje, v človeka-podgano, še eno avtorjevo ponavljajočo se pojavo, ki ubija »vse, kar je nemočno, brez zaščite ... »Ubija nemočno, drhtečo psiho«. V svetu, v katerem ima vsaka pojavnost, celo kamen, nekakšno obliko zavesti, je to nesprejemljivo. Močeradski par v skupnem plesu napoveduje dež, dokler ne ostane le eden, ki nato, kakor v maščevanje za izgubljenim partnerjem, priklicuje hude nalive. »Težko bi našel boljši dokaz, da je vse živo in da je vse povezano v veliko Živost,« sklene pripovedovalec in nadaljuje: »Tega ne opazimo, dokler se ne rešimo uroka, ki ga ljudje imenujejo: Jaz in Jaz. Jaz Človek, ki Sem. Jahve. Jaz, ki sem Bog!« Vrhunec samovšečnega antropocentrizma poraja sovraštvo, ki pa se, kot Tomšič piše v istoimenski zgodbi, vedno obrača proti svojemu nosilcu.Sprehod skozi Tomšičev labirint je raznolik in pričakovano kaotičen, kar odseva tudi avtorjevo idejo o povezanosti vsega z vsem. Pripovedni elementi se nagovarjajo skozi celoto, se vračajo in preobračajo, mogoče včasih preveč dobesedno ponavljajo, nikoli pa toliko, da bi ponovitev postala nadležna. Knjigo odpira niz zgodb z izrecnimi navezavami na pandemijo in čeprav je odločitvi gotovo botrovalo dejstvo, da je zbirka začela konceptualno nastajati ravno v tistem obdobju, uvodna tematsko strnjena grupacija ustvarja čisto drugačen prvi vtis dela, ki je v resnici veliko bolj pestro, pisano in ne nazadnje živo. Kot bi šlo za kolažiranje z različnih koncev napaberkovanih koščkov, ki sami po sebi ne povejo veliko. Zgodbe iz labirinta zaživijo šele na ravni celote.