Skupinska razstava Obraz na obrazu je družbeno angažiran projekt na področju vizualne umetnosti, ki predstavlja umetnike mlajše in srednje generacije, ki v svojih individualnih projektih poglobljeno razmišljajo o družbenem odnosu do staranja ter prek svojih projektov vabijo h kritični refleksiji o medgeneracijskih razlikah, podobnostih in izzivih. Razstava cilja k vzpodbujanju konstruktivnih pogovorov o temah, kot so vpliv demence na posameznika in družino, tradicije, minljivost, prijateljstvo v starejšem starostnem obdobju, vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov s starejšimi družinskimi člani, (trans)generacijske travme, nesnovna zapuščina in premostitev generacijskih razlik. Disociacija od dejstva, da je staranje proces, ki nam je vsem neizogiben, nas hitro prepriča, da gre le za neprijeten del življenja, s katerim se pogosto ne znamo soočati ne na osebni ne na medčloveški ravni. K temu ne pripomoreta slaba socialna varnost in oskrba, ki tretjemu življenjskemu obdobju dodajata pridih groze in negotovosti. V luči eksistencialističnih skrbi, mladostnih lepotnih standardov, nerazumevanja drugačnosti sočloveka in obsedenosti s produktivnostjo kot merilom vrednosti se prepogosto izgubi sočuten in niansiran pristop k starejšim generacijam in vplivu, ki ga naši predniki puščajo na nas. Naša življenja kljub smernicam sistema ne obstajajo v komori. Kot ekosistemi so povezana s številnimi nevidnimi koreninami in procesi, ki zahtevajo soodvisnost, odzivnost in upoštevanje. Eden od dejavnikov, ki nas ustavlja pred globljim medgeneracijskim stikom, je strah pred soočenjem z minljivostjo, saj ta od nas zahteva tudi soočenje z lastno smrtnostjo, ranljivostjo in spremenljivostjo, v primeru družinskih vezi pa tudi s težkim občutkom (anticipatornega) žalovanja, raziskovanja kulturno-generacijskih vplivov na našo osebnosti in življenje ter nasploh z načini, ki bi nam omogočili vseobsegajočo poglabljanje v kompleksnost nerazdružljive prepletenosti. Medtem ko smo vajeni na dojemanje starejših v smislu pozitivnih ali negativnih stereotipov (nazadnjaški, naivni, šibki, nesamostojni, prisrčni, modri, izkušeni ...), pozabimo, da se med minevanjem let jedro naše osebnosti večinoma drastično ne spreminja in ostaja večplastno. Ljudje vseh starosti ljubijo, se učijo, sklepajo in razdirajo odnose, iščejo nove izkušnje, želijo biti vključeni v dogajanje, se spominjajo, pozabljajo in pričakujejo, pomagajo in škodijo, sprejemajo dobre in slabe odločitve, skušajo razumeti spremembe. V luči stereotipov je nemogoče dojeti in vzpostaviti empatijo do človeške razslojenosti, ki na nobeni točki življenja ne ponikne. Četudi se zdi, da človeštvo vedno znova skrene s poti in se družba vedno znova usmeri k destruktivnosti, ravno ta zatiranja poudarijo jasne glasove, ki ne podležejo enoznačnosti in zanašanju na binarnost razmišljanja ter prav zaradi nenaklonjenega okolja usmerijo pogled na zastrte zgodbe, svoj izvor in empatično, a kritično dekonstruiranje vsiljene miselnosti.