Veličastne množične figuralne kompozicije Marka Zorovića v prostorih in kontekstu Muzeja sodobne umetnosti Metelkova marsikomu morda delujejo kot anahronizmi, tako zaradi svoje poudarjeno heroizirane vsebine delavskih tematik kot zaradi sloga. Nastajajo namreč v veliki maniri ekspresivnega kolorizma, v dinamični gostoti barve, ki evocira in travestira gostobesednost manierizma in baroka. Delavci z Zorovićevih platen so skorajda religiozne figure, ki se kot na kakšni El Grecovi nabožni kompoziciji, navdani z religiozno vnemo, zvijajo v opravilih težkega in umazanega fizičnega dela. Religiozna vznesenost slikarskih idiomov preteklosti je tukaj slišati kot glasen revolucionarni klic, v prostore sodobne umetnosti vnese nekaj precej redkega, tisto čustveno in intelektualno potrebo "biti del" tega, kar dramatično zatrjujejo Zorovićeve slike.