Timi Sitar: Timi Sitar in njegova rdeča nit

Timi Sitar v svoji umetniški praksi vseskozi izhaja iz sebe in svoje biti, oziroma izkušnje v dani okolici. Vodilo za navdih najde v doživetih trenutkih, ki jih je delil z ljudmi blizu sebe, kot tudi z ljudmi, s katerimi je navezal šele prvi stik. Ob tem se dogaja več vzporednih konstant, ki jim je umetnik priča in jih zavedno ali nezavedno ponotranja ter, po potrebi, predeluje. Zase namreč pravi, da ima ljudi rad in je za njihovo dobrobit pripravljen storiti marsikaj, vendar se kot vztrajna antiteza tovrstnemu značaju avtorja, velikokrat pojavijo hinavščina, zavist in nevoščljivost. Paradigma umetnikove izkušnje bi se torej lahko glasila »dobrota je sirota«. To je Timijeva rdeča nit življenja, s katero želi v sodobnem svetu nasičenim s sebičnimi, močno individualiziranimi interesi ljudi, ustvariti sporočilo (o)sebe, ki navigira življenje z jasnimi dobrosrčnimi vrednotami, zavedajoč se potencialnih nevarnosti, ki mu_ji ob tem pretijo. Na razstavi se avtor predstavlja s kipci manjšega formata v tehniki betona, ter s centralnim kipom naravne velikosti, prav tako v tehniki betona. Figuralika kipcev je jasno razpoznavna, gre namreč za »človečke«, ki pa tokrat ne stojijo pokonci in ne predstavljajo ciničnega, družbeno kritičnega značaja umetnika, temveč so padli na hrbet, omagali in podlegli krutosti človekove izkušnje kapitalističnega sveta, ki po tihem pronica tudi v umetniško sceno. Občutja nemoči se amalgamirajo v osrednji, na pol ležeči plastiki, ta pa je dokončno onemogla zaradi pritiska teže propadlih človeških odnosov, propadlega moralnega blagostanja in vsesplošnega manka človeške pristnosti. Zgodi se razčlovečenje, a hkrati tudi katarzično očiščenje vsega doživetega in preživetega.