Tkanja

Društvo likovnih umetnikov Celje (DLUC) je skupnost umetnic in umetnikov s širšega celjskega območja. Predstavlja prostor povezovanja, sodelovanja in ustvarjanja. Njegovi člani prihajajo iz različnih generacij – od mladih, ki šele vstopajo v umetniški svet, do ustvarjalcev z dolgoletnimi izkušnjami. Najbolj prepoznavni so po festivalu Vstop prost, ki od svoje prve izvedbe leta 1999 brez prekinitve vsako leto oživi mesto Celje. Takrat se umetnost preseli iz galerij v javni prostor – na trge, ulice, v zapuščene ali zasebne prostore. Tam se odvijajo performansi, intervencije, instalacije, glasbeni dogodki in druženja. Festival je namenjen vsem, ki želijo umetnost doživeti od blizu in v neposrednem stiku. DLUC tako ni zgolj društvo, temveč živa mreža ljudi, ki skupaj raziskujejo, kako lahko umetnost nagovori skupnost, spremeni prostor in poveže ljudi.

V galeriji Kocka se avtorji predstavljajo tako s kolektivnimi kot tudi z individualnimi deli. Posebnost kolektiva DLUC je procesualno in skupnostno delovanje. Celje je bilo v širšem nacionalnem in mednarodnem vizualno-umetnostnem prostoru vedno sinonim tovrstnega pristopa. Od daleč je tak pogled morda videti idiličen, vendar za tovrstne odločitve vse pogosteje obstajajo tudi povsem praktični razlogi. Če je bilo za DLUC včasih skupnostno, javno in vključujoče delovanje predvsem konceptualna odločitev, je danes predvsem strategija preživetja – tako avtorjev kot umetnosti nasploh. Umetniki namreč pogosto ustvarjajo brez kakršnekoli finančne podpore, kar je neprijetno, a realno dejstvo.

V zadnjem desetletju je Celje zaradi močne centralizacije kulture v Sloveniji in lokalnih kulturnih politik zdrsnilo čez eksistenčni rob v nekakšno zaspano umetniško provinco. Pritiski, da mora umetnost postajati dobičkonosna, se na državni ravni kažejo v obliki kulturnih industrij, na lokalni ravni pa se umetnike potiska v prisilno turistifikacijo. Pogosto se pri tem kot zanesljiv recept uporablja omemba celjskih grofov – kot brenda, ki zagotovo »deluje«.

V obeh primerih se izgublja avtohtonost umetniških okolij, vsebine pa postajajo vse bolj instantne in plitke, saj zadovoljujejo potrebo po hitrih užitkih – tako kot vsak proces potrošniške logike in globalizacije. Na koncu vsi tekmujemo v istem, zmaga pa tisti, ki zna najbolje promovirati samega sebe – pogosto z uničujočimi in odtujenimi sredstvi, ki nimajo nikakršne zveze z izhodiščem, iz katerega naj bi umetnost izvirala.

Temu vzorcu odtujevanja umetnosti umetnikom in s tem tudi zahtevnejšemu občinstvu se celjski ustvarjalci zoperstavljajo s številnimi taktikami in pristopi. Črpajo jih tako iz tradicionalnih kot sodobnih umetniških praks ter iz načel »naredi sam in z drugimi« (DIY, DIWO), horizontalnega odločanja, delitve nalog, samokuriranja razstav ipd. Najpomembneje pa je danes na osebni in samoorganizirani ravni ohranjati vključujoč odnos, še posebej, ker javne institucije postajajo vse bolj ekskluzivne z omejenim naborom avtorjev, tem in izrazov. Njihovo financiranje pa neoliberalni ustroj vse bolj potiska v logike privatizacije, kjer prevladuje partikularen interes izbrancev. To je tudi aktualen, a povsem izkrivljen vir kritik o umetniškem elitizmu, ki kroži v različnih diskurzih z edinim ciljem oslabiti ali celo uničiti že tako krhko umetniško jedro. Umetnost se zgodovinsko vedno znova skuša instrumentalizirati – kot okras oblasti in kapitala.

Razstava v galeriji Kocka s spremljevalnimi dogodki v Novem mestu predstavlja skupnostna, skupinska in individualna dela umetnikov. Hkrati je to raziskava, kako se preizkušen ekosistem, ki deluje v Celju, izrazi v drugem okolju. Zadnja tovrstna razstava je bila leta 2019 v Tovarni umetnosti Majšperk v okviru 17. festivala Art Stays z naslovom Prihodnost.

Če je takrat prišlo do prepleta dveh festivalov, je tokratno gostovanje v Novem mestu rezultat sodelovanja dveh društev: Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja ter celjskega Društva likovnih umetnikov. Tokratni format pomeni izmenjavo med razstavo Eduartizacija, ki je potekala julija in avgusta 2025 v celjski galeriji AQ, ter pričujočo razstavo.

Največji dosežek obeh procesov je gotovo medsebojno prepletanje avtorjev, izrazov in občinstev ter spoznanje, da Slovenija kljub svoji majhnosti premore zelo raznolike ustvarjalne skupine. Hkrati pa se potrjuje tudi dejstvo, da je ob naraščajočem individualizmu mogoče z medsebojnim sodelovanjem ustvariti marsikaj – sodelovanjem, ki je bilo nekoč pogosto, danes pa postaja prava redkost.