V razstavi ANIMALIJA, Rudi Uran sestavi subtilno, a močno napetost med realnim in uprizorjenim, med naravnim in naučenim, med zverjo in otrokom. Vsak fotografski diptih je sestavljen kot dialog dveh svetov: na eni strani srečamo živali v njihovi vsakdanjosti – neposredne, nevedne ob pogledu kamere; na drugi strani pa človeške figure, predvsem otroci in plesalka, ki s pomočjo maske, giba in pogleda ustvarjajo neko drugo realnost. A ta ni posnemanje, je refleksija. Kljub izhodiščni igrivosti motivov, fotografije hitro zdrsnejo v območje nelagodja. Gre za to, kako se danes predstavljamo svetu: zakaj si nadenemo masko, zakaj se oddaljujemo od pristnega? Razstava zastavlja aktualna vprašanja o izgubljeni identiteti sodobnega človeka, ki svojo resničnost vse pogosteje gradi skozi like, filtre in digitalne konstrukte. Otroci z maskami postajajo metafora družbe, ki se odmika od pristnih, telesnih odnosov in tone v simulacijo. Odločitev za črno-belo tehniko ni nostalgična, temveč konceptualna. Brez barve se podoba odmakne od konkretnega časa in prostora. Vsaka kompozicija deluje, kot zamrznjen trenutek v arhetipskem spominu. Fotografiji ne tvorita le formalne dvojice, ampak estetsko vprašanje: kdo v resnici koga gleda? ANIMALIJA ni razstava o živalih. Je razstava o tem, kako daleč smo se oddaljili od naravnega in kako edino umetnost, skozi svojo dvojnost, refleksijo ter zmožnost uvida, še zmore postavljati zrcalo, v katerem lahko vidimo nekaj resničnega. ANIMALIJA je mizanscena našega časa, v katero je ujeta umetnost, kot morda edina kategorija, ki je zmožna preživeti, pa če zato mora spremeniti svoj obraz. Naj bo animaličen.