Kovanje utopij raziskuje, kaj pomeni oblikovati vizije radikalnih možnosti v času ekološkega zloma, tehnološke prenasičenosti in družbeno-politične razdrobljenosti. Kovati pomeni ustvarjati, oblikovati, snovati, obdelovati, pripravljati nekaj, kar kroži – idejo, gesto, odnos in spraviti to nekaj v obtok. Utopija, dobesedno »ne-kraj«, tradicionalno pojmovana kot načrt ali zamisel nečesa ideal(izira)nega in zato neuresničljivega, pa je vedno obstajala onkraj dosegljivega.
Dela na razstavi ne ponujajo pobega iz kriz ali bleščečih vizij popolnega sveta, temveč začasna zatočišča, spekulativne geste in načine bivanja, ki nastajajo znotraj fragmentirane sodobnosti – ne onkraj nje. Eksperimentalna in interdisciplinarna dela predstavljajo spekulativna dejanja odpora, empatije in ustvarjalne preobrazbe. Umetnice in umetniki vstopajo v odnos z vidnimi in nevidnimi okolji – od spornih mejnih območij, regenerativnih ekosistemov in biomov do manipuliranih biologij in posthumanih želja. Njihova dela preizprašujejo dominantne sisteme, razkrivajo ideološke manipulacije in izzivajo antropocentrične hierarhije. Če je bila utopija nekoč domena manifestov, jo umetniki in umetnice tu pojmujejo kot odprt, procesualen prostor domišljije in delovanja, ki ponuja drugačen način bivanja z in v svetu; kot možnost, da si drugačen svet ne le zamislimo, temveč ga tudi zaznamo in začnemo soustvarjati – utopijo kot prakso, ki se dogaja tukaj in zdaj.